24-12-2007

Zimsko spanje

 

Spominjam se zimskih počitnic pri moji babici in dedku, ko sem bila še otrok. Od takrat je že štirideset let in več. Tiho se je spuščal večer nad deželo in vse v hiši je bilo tihotno. Komaj se je še videlo po izbi, ko je dedek prižgal petrolejko kot glavno luč v prostoru. Vsi smo govorili potiho in na zapečku je predel muc. Prababica je srebala svoj melisin čaj, sladkan s kostanjevim medom in jaz sem na peči čakala, da babica prinese večerjo in toplo mleko. Iz kuhinje se je slišalo tihotno pogovarjanje babice in sosede, kateri je babica vsak večer dala vrč mleka. Ura je odbila šest zvečer. 

S prababico sem rada razpredala o pravljicah za katere sem verjela v dnu srca, da se je nekoč to vse res zgodilo. V peči so prasketala bukova drva, dišalo je po komaj skuhanem svežem mleku in koruznih žgancih, po melisinem čaju in melodija naših pogovorov je bila vsa v zimskem večeru tistega davnega časa. 

Skozi oknsko steklo so se videle le brleče luči petrolejke v sosednjih hišah. Skozi to drobno svetlobo se je čez vso vasico in še dlje razprostiral mrak in obrisi dreves, kot neki ogromni ljudje v palerinah. Ob devetih zvečer smo se vsi odpravili k počitku. Babica mi je na ležišče iz ličkanja položila toplo pogreto opeko, ki jo je zavila v volnen šal, poravnala mi je pernati vzglavnik in me pokrila s pernico, da sem bila pokrita skoraj do oči. Ko sem se zjutraj zbudila sem najprej videla na oknu prelepe ledene rože in sončni žarki so me prijazno pobožali. V sobici je bilo sicer zelo mrzlo, a pod pernico je bilo prijetno toplo. 

V naših sobicah spalnicah naj bi bilo zimsko spanje podobno tem prijaznim dalnjim časom, saj ljudje veliko govorimo o naravnih materialih in sploh bi „bio“ želeli živeti. Kot otrok sem imela posteljo, katero mi je naredil tapetnik, polnjeno iz bele žime in volne in spominjam se, da je skozi rjuho včasih rahlo bodla žima. „Modroce“ kot smo jim rekli, so gospodinje vsako pomlad na dvorišču zračile in „klofale“, da so se valili oblaki prahu. Taka ležišča so bila „za vedno“. Od rojstva do smrti. Seveda so nekatere gospodinje dale tapetnikom „precufati“ žimo in zamenjati „gradelj.“

Kako nič potrošniško se niso obnašali naši predniki. Pa sem razmišljala, da smo spali na ležiščih iz rastlinskih in živalskih „odpadkov“ (ličkanje, konjska žima, volna,...). Če je koga bolela hrbtenica je zdravnik priporočil desko na žimnico in pomagalo je. Pa sem zopet razmišljala, da smo se včasih vsi vozili le s kolesi (po opravkih, v službo). Bilo je veliko industrijskega in kmečkega prebivalstva. S tem pa tudi ljudi z močno razvito muskulaturo. Dodatna vadba za jačanje katerih koli mišic pri večini ni bila potrebna. Menim, da ležišča iz ličkanja, žime, volne niso bila ravna in je deska pripomogla, da se je hrbtenica lepo raztegnila, seveda pa so si vsi zapomnili le to, da je bila to trda in neudobna podlaga za spanje. 

V zimskem času je bilo veliko drobnih delcev prahu v zraku prav iz naših žimnic, saj smo vsako noč vsaj 6 do 8 ur v postelji in ko smo se v postelji obračali smo pridno drobili žimo in volno. Vendar bilo je tedaj vse „bio“ in alergije na naravne materiale so se začele pojavljati v zadnjih dvajsetih letih. Trava, s katero se hranijo domače živali je polna kemikalij. Volno kot surovino je nujno potrebno kemično obdelati in močno odsvetujem uporabo volne, ki je prana po naravnih postopkih v potokih, ipd., saj je v njej potrbno uničiti mnogo mikroorganizmov, ki so človeku neprijazni. 

A še vedno bi si želeli prijaznega spanja s privdihom narave in mirnih sproščujočih noči. Že vrsto let se vozimo vsak s svojim avtomobilom, industrijskega in kmetijskega prebivalstva je vse manj. Na delovnem mestu sedimo po 8 in več ur na dan. Največkrat s sklonjeno glavo pred računalnikom. V posebni drži zobozdravniki, kirurgi, medecinske sestre, frizerji, programerji in še bi lahko naštevala. Psihična obremenitev pa je pri vseh nas danes na zavidljivo visoki stopnji. Za današnji čas je v vsakem življenskem obdobju potrebna večja pozornost pri izbiri ležišča, saj se že pri otrocih pojavljajo alergije (tudi na pršice, prah, naravne materiale), pri osnovnošolcih okvare na hrbtenici, ki segajo v obdobje pubertete in pri mladih ljudeh obolelost vratne hrbtenice. Seveda je k tem težavam precej pripomogel računalnik, neprimerni sedeži v šolah, pretežke torbe za šolarje in premalo gibanja v naravi. 

Pa vendar je dan lahko lepo izpolnjen, ploden in s privdihom naravnega, saj si v svoj vsakdan lahko prinesemo vsaj en cvet na lepo pogrnjeno mizo, spečemo vsaj občasno pecivo, da zadiši po domačnosti in še prijazen pogovor ob melisinem čaju pozno popoldne nas prevzame kot da živimo tako vsak dan.

Tehnološki dosežki sedaj nudijo novodobne rešitve. Seveda pa si želimo vonja narave in vsaj v obliki ekstrakta v kombinaciji z novodobnimi materiali tudi za naše ležišče, da nas zazibajo v sproščujoč spanec. Tako kot so včasih v postelje dajali praprot, sivko, rožmarin in so se drobili cvetni delčki pod vzglavnikom ali pod „modrocem“, so sedaj materiali za prevleke ležišč oplemeniteni z izvlečki aloe vere, kamilice, sivke, rožmarina, iz koruznih laskov, itd. Na otip so materiali mehki, nežni in nudijo pomirjujoč občutek. Vedno več dajemo poudarka na plasti za udobnost vendar tu je potrebno veliko natančnosti in pazljivosti pri izboru.

Nekaj pa je ostalo nespremenjeno To je čas, ki ga potrebujemo za spanje. Za obnovo naših celic v povprečju potrebujemo osem ur na dan. Ležišče je prostor, kjer se „naspimo“, kar pomeni, da nas v tem času nič ne sme motiti, da nam ležišče s svojo vsebino nudi ortopedsko podlago za našo hrbtenico, udobnost za sklepe in kosti, dobro mikroklimo (da nam ni prevroče ali hladno), ter, da je ležišče brez nadležnih pršic in prašnih delcev, ki povzročajo alergije. Seveda bi se lahko pogovarjali tudi kako se pripraviti na spanje. Pa o tem drugič. A moj namig za začetek je: božajte se s partnerjem, ne pogovarjajte se zvečer o denarju, službi itd. Privoščite si kopel, ne glejte televizije in imejte rožnate misli. Ti nasveti veljajo bolj populaciji po petdesetem letu, za mlajše vemo, da so vedno v pomankanju glede spanja.

V povprečju menjamo ležišča na petnajst let. Rekla sem v povprečju, kajti nekateri po dobrih 20-ih letih, drugi zaradi nepravega izbora ležišča že po nekaj letih, nekateri po 7-ih do 15-ih letih. Najlepše je, da je sobica spalnica bolj naravnana na čas, ko spimo. To pomeni, da je poudarek na ležišču. Da je postelja dovolj velika in primerno visoka, po možnosti brez predalov, s kvalitetnim letvenim podom in ležiščem, ki je udobno ortopedsko, zračno, z možnostjo prepogibanja pri glavi in nogah, s snemljivo prevleko, z zaščito pred pršicami, gljivicam in plesnijo. Če so materiali kvalitetni je možno biti malo manj potrošniški kot je danes v modi. Prevleke je možno čistiti v čistilnici. Globinski sesalci niso potrebni. Le občasno sesanje z nastavkom za zavese bo dovolj, saj prahu skoraj ni.

Zimsko spanje v sobici spalnici naj bo prispevek k bližajoči se pomladi in prebujanju z novimi svežimi močmi in v upanju, da naše ležišče kot zvest prijatelj čaka, da ga objamemo se naslonimo nanj, mu tiho zaupamo svojo dušo in telo, bolečino in žalost, uspehe in vedno nam bo v oporo, da, ko ga zapuščamo močnejši in spočiti, nežno pomislimo:POZABITI NA PRIJATELJA JE KAKOR POZABITI NA SAMEGA SEBE.


Biseka Car

Stičišče spletnih poti (slogan)
CNB, Britof, d.o.o. | info@spalnistudio.si | Telefon: 04-234-35-40